Barbara Kapelj Osredkar

Barvitost revolucionarke

»Moje obleke visijo tu.«
Eden od naslovov slik Fride Khalo

Frida. Ena in edina. Neponovljiva. Drzna. Strastna. Lepa.
Ikona. Danes bi bila stara sto let. Za sabo je zapustila edinstveno zapuščino – izjemno močna in emotivna dela v zgodovini slikarstva, s pretresljivo odkrito intimno izpovednostjo. Revolucionarka ženske in mehiške zgodovine. Znana po svojih barvitih oblekah in kombinaciji pisanih stilov.

Bila je ena največjih in najpomemebnejših mehiških ter svetovnih slikarjev dvajsetega stoletja. Rojena 1907 v Coyoacanu, v Mehiki, je odraščala med mehiško revolucijo. Izkušnje revolucije so zelo močno vplivale na njeno slikarstvo ter izoblikovale njeno izpovednost, Vse življenje se je prebijala skozi fizične bolečine. Že v ranem otroštvu so jo zaznamovale bolezni. Kot otrok je zelo zbolela za polio mielitisom. Od takrat naprej je nosila dolga krila in dolge hlače, da bi prekrila svojo tenko in slabotno desno nogo. Kot najstnica je zato, da bi poudarila svojo močno individualnost nosila moške obleke. Preživela je katastrofalno prometno nesrečo in ta je preusmerila tok njenega življenja v umetnost. Takorekoč privezana na posteljo se je izjemno dolgočasila in se v dolgih, mučnih urah brezdelja lotila slikanja. Frida je najraje slikala portrete – portrete prijateljev in družinskih članov ter človeka, ki ga je najbolje poznala med vsemi – samo sebe. S tem je postala prepoznavna ikona v tisočih preoblekah, ki odzvanjajo mehiško kulturo, mehiško nošo. In edinstven obraz, ki ga domala prepozna vsak

V tridesetih letih so Diega Riviero povabili v Združene države Amerike in njegova mlada lepa žena je stala ob njegovem boku v čudovitih pisanih oblačilih. Frida Khalo se je rada oblačila v pisane mehiške kostume, toliko raje v Ameriki, med bogatimi, kjer je suvereno predstavljala svojo državo – polnokrvno, pisano, revno Mehiko. Mnogi so se ozirali za njo v New Yorku , San Franciscu, Ditroitu. Mlada in lepa, vsa pisana žena se ni dala motiti. Sprehajala se je naokoli kot »košček umetnine same.« Med glamuroznimi, strogimi protestanskim ženami, ki so plavolase in vse belopolte strmele vanjo.
V tridesetih letih – čudovita s črnimi brki nad izrazitimi ustnicami in z močnimi obrvmi, ki so se stikale nad nosom v bogatem belem svetu. Predstavljala je popolno nasprotje ameriškemu lepotnemu idealu.

Zaradi bolezni, ki so zaznamovale njeno življenje se je še toliko raje posvečala sama sebi.
Ure in ure se je urejala. Tudi, ko jo je bolezen prikovala na posteljo, na kateri je slikala, je želela biti urejena. »Bila je kot slika.« so za njo dejali njeni prijatelji. In najraje je bila polna raznoraznih, drobnih detajlov, kakor slike, ki jih je slikala.
Pisani svileni trakovi v laseh, različno prepletene kite, veliki barvasti cvetovi vpeti vanje.
Izrazit mehiški nakit: male roke, ki visijo z njenih ušes, ptičja peresa, stari kovanci, poldragi kamni, predvsem veliko »lapisa lazurija« in turkizov in barvitih koral.

Na oblekah pa košatost – bujnost svile, žameta in svilenih trakov, na drugi strani pa preprostost bombaža. Zvončasta krila z naborki in čipkami ter tipične pisane mehiške srajice z naborki, takoimenovane bluze iz Oaxaca, ki so ranovrstne, vezene na tisoč in en način.

Vezenje, največkrat raznobarvno vezenje je bila stalnica njenega stila, njenih oblačilih.
Cvetlični in rastlinski vzorci, obrobe in rese.

In živopisane velikanske rute, šali, ki jih je elegantno ovijala na različne načine okoli svojega ranjenega telesa, pod katerim je nosila opornice in steznike.

Ljubila je močne, izrazite barve: barve fuksije, limon in pomaranč pa vijoličaste, včasih turkizno modre.Velikokrat se je rada oblekla in naslikala v barvah mehiške zastave -zeleno in rdeče ali pa je nosila raznovrstne Huipile – tradicionalne majevske ženske bluze. Majevski Huipili so tipično označevali vas, iz katere je prihajala posamezna ženska, njen socialni položaj, religijozno ozadje, premoženje, ugled in moč v družbi ter posamezno osebnost. Posebne Huipilije so nosili in se še nosijo ob različnnih priložnostih: za poroke, praznike ter posamezne verske obrede, Rada je kombinirala svoje Huipilije s »sobrehuili-jem«. Uporabljala ga je kot drugo bluzo ter tako pokrivala spodnji Huipili, ki se je pri mayevskih kulturah originalno nosil kot jakna, pokrivalo.

V San Franciscu, v mestu, v katerem sta z Diegom preživela kar nekaj časa, medtem ko je slikal svoje zveličavne murale, so pripravili v Museum Of Modern Art eno do sedaj največjih razstav te zveličavne umetnice. Na ogled so postavili poleg njenih izjemnih slik, tudi njene filme, obleke, njene fotografije. Predstavili pa so tudi paleto žensk in deklet, ki se zgledujejo po pisanem stilu velike umetnice: kombinacije živih barv, pisanega nakita. Kakor tudi velike modne kreatorje, ki vedno znova najdejo nove in drugačne ideje v preoblekah velike umetnice. Vedno pisano in živahno modo, da odzvanja barvito iz posameznikov, ki poskušajo slediti velikemu umetniškemu idealu pa vseeno še vedno nedosegljivo kraljuje edinstvena ženska ikona, katere elegance in svojevrstnosti ter unikatnosti ne zna nadgraditi nihče. Ikona revolucionarke ostaja kljub študijemn njenega stila še naprej nedotakljiva in njena nosilka večni unikat.