Barbara Kapelj Osredkar

Hiša in mesto prihodnosti

»Arhitektura mora biti čuten in inteligenten medij, drugače je čisti dolgčas.«
Jacques Hertzog

Ste se kdaj zalotili v razmišljanju, kako bodo videti mesta in hiše čez sto, dvesto let? Kako bo videti sodobna Ljubljana pod težo urbanističnih in podnebnih sprememb? V Kaliforniji ne ustvarjajo le vrsto filmskih znanstveno – fantastičnih različic mest prihodnosti, temveč se poskušajo korenito pripraviti na novo stoletje.

Konec januarja 2008 je šestčlanska žirija izmed osmih idejnih modelov, ki so jih pripravili svetovno priznani arhitekti (med njimi Anderson arhitekti, Fougeron arhitekti, Gelfaund arhitekti, Kuth Ranieri, IF Arch, Pfau in SLO mobility), izbirala zmagovalca natečaja za mesto prihodnosti 2108. Izmed treh finalistov so izbrali tako imenovano »Vodno mrežo« ameriških arhitektov, zakoncev Lise Iwamoto Scott in Craiga Scotta, ki ustvarjata pod imenom Iwamotoscott arhitekti – kratko ISAR, v San Franciscu. Oba sta priznana predavatelja na kalifornijski fakulteti Berkeley in kalifornijski visoki šoli California Arts ter bivša člana svetovno znane skupine arhitektov Morphosis.

Žirija je dala prednost »Vodni mreži«, kjer rastejo gozdovi stolpičev algastih oblik v sožitju s stanovanjskimi hišami. Mesto prihodnosti Iwamotoscott arhitektov vključuje v svoje rešitve tudi globalno segrevanje, ki bo v stotih letih precej spremenilo življenjske pogoje, ponuja pa tudi odgovor na nove raziskave izvorov energije. Iwamotoscott arhitekti so tako v svojem studiu razvili novo izvirno obliko mesta, ki samo proizvaja svojo energijo – proizvajanje vodika, ki naj bi ga generirala ogromna navpična polja morskih alg. Poleg tega v mestu prihodnosti predvidevajo vso prometno infrastukturo razpredeno v podzemlju.

Arhitekta sta pri oblikovanju sodobnega mesta svoj navdih poiskala tako v oceanski naravi, ki obdaja kalifornijsko mesto, kakor v sami strukturi mesta San Francisca. Vlaknaste organske strukture morskih alg, ki prepletajo mesto in se vijejo iz mestnega vrveža, sta osnovala, ko sta o mestu razmišljala kot o »evolucijski pošasti«. Predvidevata, da bo San Francisco leta 2108 mesto, v katerem bo populacija dvakrat večja, kakor je danes, zahtevalo novo infrastrukturno mrežo, ki bo sposobna tako zbirati kot distribuirati vodo, energijo, gorivo (vodik) ter raznovrstno blago, hrano. Hkrati bo morala infrastukturna mreža zadostiti potrebam po učinkovitem in enostavnem transportu tako prebivalcev kot tudi turistov. Mesto, ki živi v simbiozi z obdajajočo naravo in s prebivalci in ki je večplastno po svoji strukturi, naj bi bilo kot mreža, ki je sposobna regulirati različne kritične tokove in mase: sestavljeno je iz glavne, dovodne transportne, podzemne žile, ki omogoča pretok vozilom, katere poganja vodik. »Vodna mreža« v svojem obstajanju ne prenese hitrega prometa na ulicah in cestah San Francisca, temveč ga preprosto izloči. Hkrati pa predvidi nova mestna stičišča, tako na vodni površini kot na kopnem, kjer naj bi se razcvetali novi urbani zaselki – nove, popolnoma sodobne arhitekture. Nova naselja naj bi bila ustvarjena tako, da bi sobivala z vodnim okoljem, kot gozd vijugastih stolpov in stolpičev. Deževnica bi se preko novo ustvarjenih poroznih pločnikov pretakala skozi precejalne tunele v Ocean, namesto v mestno kanalizacijo.

»Hiša Meduza«

V mestu prihodnosti pa bo svoje mesto zasedala tudi hiša prihodnosti, kakršno sta oblikovala Iwamotoscott arhitekta. Gre za hišo, ki uporablja »mirno in tiho tehnologijo«, torej trenutno tehnologijo v skladu s prijaznim načinom življenja, tako do okolja kakor do nas samih. Hiša Meduza je zasnovana na ideji, ki jo nudi meduza kot morsko bitje: živi v sozvočju z morskim okoljem brez možganov, brez centralnega živčnega sistema, brez oči in je sestavljena večinoma iz vode. Vseeno zaznava svetlobo in vonj ter se je hkrati sposobna hitro prilagoditi spremembam vodnega sistema. Tako kot meduza, poskuša tudi »Hiša Meduza« vsebovati različne materiale in digitalne tehnologije v okolju prijazni domeni. Zgrajena je iz več plasti kože, ki sta jih arhitekta poimenovala »vodni jopiči« – le ti poskušajo slediti tako zunanjim kot notranjim okoliščinam. Večplastna struktura, ki obdaja hišo kot koža, v svojih vodnih jopičih zbira deževnico, ki pada s strehe po posebnih ceveh. Voda se s pomočjo ultravijoličnih žarkov, ki so kot tanek film nameščeni na vrhnjem sloju kože, očisti in je tako očiščena primerna za uporabo v gospodinjstvu.
Iwamotoscott arhitekta sta s slovito »Hišo meduza«, za katero sta dobila številne nagrade arhitekturnih kritikov in arhitekturnih revij, ustvarila izjemno inteligentno bivališče, ki bo najbrž našlo svoje mesto v življenju v prihodnosti. V svoj projekt sta vključila tehnologije, ki so še v fazi razvoja, ali pa še niso bile uporabljene v arhitekturne namene, oziroma si jih arhitekti zaenkrat še ne morejo privoščiti v svojih projektih.

Raziskovalca novih tehnologij in možnosti

V letu 2008 sta ju priznana švicarska arhitekta Hertzog & De Meuron izbrana med stotimi najboljšimi arhitekti sveta za postavitev vile v Mongoliji, v projektu Ordos 100.
Njune zgradbe so izjemne, ker poskušata v vsaki ujeti edinstvenost okolja, v katerem jo gradita, npr. »Meglena hiša« v Sausalitu (2001), v Kaliforniji, se poigrava s pogledi in sledi posebnim vremenskim pogojem samega mesta, v katerem se rada zadržuje megla.
Sta izjemna raziskovalca in zasledovalca novih tehnologij in zmožnosti, ki se ponujajo arhitekturi v prihodnosti. V svojih objektih združujeta izjemne dosežke znanosti, skupaj s svojimi raziskavami na področju sodobne arhitekture.
Rada ustvarjata tudi arhitekturne-umetniške instalacije, na primer »Zavesa IN-OUT«, ki se razpleta kot izjemen origami z uporabo digitalne produkcije (2005) in lahko služi kot zaslon ali zavesa. Zelo znana je njuna instalacija »mOcean«, ki sta jo postavila v San Francisco Museum of Modern Art na temo Andyja Warhola in njegove Factory. Ustvarila sta »Vlaknastno optično sobo« (2006), bivalno enoto, ki je ves dan sposobna prejemati dnevno svetlobo, ne glede na to, kako je ujeta v ogromno zgradbo – gre za izboljšavo delovnih pogojev posameznika.
Med njune uspešne arhitekture spada tudi Wurster Hall Lobby (2002), Univerze v Berkeleyu, Kalifornija, pa Faculty Roor College of Architecture and Urban Planning, Univerze v Michigenu (1999), ter Center židovske skupnosti v Flemingtonu, New Jersey (2001).

Mesto prihodnosti v očeh arhitektov Iwamotoscott je videti zelo organsko, zabavno in polno življenja, nikakor ne tako, kot so ga prikazovali znanstveno – fantastični filmi prejšnjega stoletja. Če bodo temu sledili tudi urbanistični plani drugih svetovnih prestolnic bo svet v prihodnosti morda prava paša za oči in za vsa čutila in v taki prehodnosti zagotovo ne bo prostora za dolgčas.