Barbara Kapelj Osredkar

Magični vrtovi stekla

“Narejen iz peska, ognja in sape človeka – najcenejši material in hkrati najbolj magičen.”
Dale Chihuly

Ameriški umetnik Dale Chihuly je zagotovo eden največjih sodobnih umetnikov, ki ustvarja v steklu. Njegova zgodba se začenja na plažah, kjer je kot otrok rad nabiral pisane črepinje in školjke, ki jih je naneslo na obalo. Kot otrok navdušen nad prosojnostjo, prozornostjo in barvitostjo drobnih črepinj, se je kasneje kot študent kiparstva v šestdesetih letih učil umetnosti steklopiharstva in se tako čisto zares zapletel v “dolgotrajno ljubezen”- v stekleno umetnost. Najbolj ga je prevzela prav nepredvidljivost stekla kot materiala.

Od črepinje do posode
Rodil se je leta 1941 v Tacomi, v Washingtonu. Študiral je tako arhitekturo kot kiparsto ter leta 1969 kot diplomirani kipar ustanovil predmet steklarstva na Rhode Island School of Design (RISD) v mestu Providence. Dve leti kasneje je ustanovil prvo mednarodno šolo za umetnike steklarje, takoimenovano Pilchuck Glass School, kjer je svoje študente vedno vzpodbujal v raziskovanju novih možnosti oblikovanja, pihanja stekla, v ustvarjanju izjemnih kompozicij, komponiranju različnih medijev in postavljanju steklenih, prostorskih instalacij, se pravi v delu, ki ga ustvarja tudi sam. Fulbrightova štipendija ga je pripeljala na Murano, v Veninijevo tovarno stekla, kjer ga je čarobnost in barvitost muranskega stekla uročila za vedno ter prepoznavno zaznamovala njegove steklene skulpture.

Svoj zmagoviti pohod v raziskovanje steklenih oblik je Chihuly začel z oblikovanjem enostavne, dokaj “preproste” steklene posode. Posode, ki je v Chihulyjevi umetnosti kot steklena skulptura različnih, strastnih barv in oblik. Te se zlasti razodevajo v njegovih delih, kot so Macchia, Seaform, Persians , Chandeliers.

Njegova prepoznavnost, nekateri temu pravijo tudi “blagovna znamka” je transparentnost – prosojnost. Njegova dela pa obsegajo od skorajda kičastih, drobnih, malone baročnih posodic do enormnih, velikopoteznih in emocionalno nabitih ter izrazno zelo močnih prostorskih instalacij.

Prostorske instalacije izjemnih dimenzij

Vedno so ga zanimali velikopotezni arhitekturni projekti velikega merila, oblikovanje krajine in steklenjaki ter konzervatoriji po vsem svetu, zato najraje postavlja svoja dela v te oboževane prostore, zgradbe.

Nekateri razsežnost njegove umetnosti primerjajo z umetnostjo Christa.
Sloviti so njegovi izjemni prostorski dogodki : poleti 1970 so na Pilchucku pripravljali posebne “dogodke v vročem steklu” na nenavadnih lokacijah. Chihuly je pod tem naslovom vpihoval steklene mehurčke v majhno mlakužo. Po nekaj tednih, ko je voda izhlapela, so z njo vred “izhlapeli” v neznano tudi mehurčki.

V sedemdesetih je ustvaril številne prostorske instalacije z Jamesom Carpenterjem v neonu in ledu ter z obodi v steklu. V poznih osemdesetih je ustavril Peržane, svoje prvo delo, v katerem je združil historične oblike steklenih prototipov in svojo umetnost. Kasneje je to nadeljeval pri delu z Benečani, pri katerih je leta 1988 sodeloval z Linom Tagliapietro. Zgledoval in inspiriral se je pri italijanski steklarski umetnosti oblikovalcev z začetka dvajsetega stoletja Napoleona Martinuzzija in Carla Scarpe. V devetdesetih letih je sodeloval z muranskim mojstrom Pinom Signorettom. Skupaj sta ustvarila serijo posod Putti.

Največji sloves in prepoznavnost je dosegel s svojih masivnimi kompozicijami svečnikov po vsem svetu. Navdahnjen z Benetkami, ki so prisotne domala v vsakem njegovem delu, je leta 1995 pripravljal s sodelavci razstavo Chihuly over Venice. V ta namen so v finski Iittali skupaj ustvarjali serije steklenih svečnikov. Chihuly si je medtem omislil naslednji dogodek: predstavo, v kateri je dele na videz krhkih svečnikov spuščal, metal v reko. Barviti deli svečnikov so tako plavali, tonili in lebdeli v reki, okoli katere je postavil kratkotrajno prostorsko instalacijo.

Chihuly je prvič predstavil steklene svečnike že v svoji samostojni razstavi v Seattle Art Museum, v letu 1992. Projekt Chihuly over Venice so izdelovali v steklarnah na Finskem, Irskem in v Mehiki. V najlepši postavitvi pa so svečniki zasijali na trgih Benetk

Leta 1999 je postavil Chihuly in the Light of Jerusalem 2000 – štiriinšestdeset tonski ledeni zid v starem Jeruzalemu – spomenik upanja, ki naj bi se simbolično topil kot velika ledena gora neskladnosti in napetosti med sovražnimi si svetovi na Srednjem Vzhodu. Instalacijo v Stolpu Davidovega muzeja si je ogledalo več kot milijon obiskovalcev.

Povorke sodelavcev
Chihulyjeve kreacije nastajajo v njegovem studiu v Washingthonu, kjer ustvarja tako sam kot z množico sodelavcev. Najprej se v zgodnjih jutranjih urah v svojem studiu poglobi v razmišljanja in snovanja, šele nato se loti skupinskega dela. Odkar se je leta 1976 hudo poškodoval v avtomobilski nesreči, stekla ne more več pihati sam. Vendar ga to ni oddaljilo od steklarske umetnosti, nasprotno, v skladu s svojimi umetniškimi potrebami je popeljal steklarsko umetnost v izjemne dimenzije. Za svoje kompleksne, večdelne steklene skulpture potrebuje vedno pestro paleto soustvarjalcev. Njegovi projekti zahtevajo izjemno teamsko delo umetnikov najrazličnejših medijev ter vseh , ki so zasluženi za umetnikovo svobodno delovanje na področju oblikovanja določenega okolja – z njim tesno sodelujejo obrtniki, rokodelci, arhitekti, tehnični inženirji, gradbeniki, graditelji, posestniki, župani, mestnimi upravitelji.
Svoje ideje skrbno skicira , potem pa nadzoruje delo svojih pomočnikov ter med postavljanjem dodatno razvija razsežnosti projekta – skicira nove elemente, jih sproti dograjuje s skupino sodelujočih. Umetnosti steklarstva se loteva kot raziskovalec izjemnih oblik, barv, poigrava se s svetlobo, prosojnostjo, prekrivnostjo, odboji, sencami. Vodi tudi raziskovalni studio, v katerem se ukvarjajo z razvojem plastičnih materialov in kjer so razvili “polyvitro”, poseben tip polimera, ki ga Chihuly uporablja za svoje umetniške instalacije. Je lažji od stekla in bolj obstojen, tako da se ga lahko uporablja za gradnjo nezaščitenih skulptur na javnih mestih.

Zanimiv je tudi sam transport teh enormno velikih steklenih struktur, ki jih skrbno razstavijo in varno zapakirajo v kartonaste škatle kot “dobro vino” ter razpošljejo po svetu z avioni, ladjami ali po kopnem. Posamezni kosi niso oštevilčeni – vsaka razstava je tako nov izziv, nova postavitev, ki pa jo vedno spremlja sam mojster.

Od maminega vrta v Tacomi do botaničnih vrtov po svetu

Leta 2001 je Victoria and Albert Museum, v Londonu, gostil razstavo “Chihuly at the V&A.” V letu 2002 je postavil svoj most v Tacomi, v Washingtonu “The Chihuly Bridge of Glass in Tacoma”. Uresničil je tudi svojo željo po razstavljanju svojih serij v steklenjakih in razgalil svojo idejo vrtov: razstavljal je v Garfield Park Conservatory v Chicagu (2001), Mille Fiori v Tacoma Museum of Art (2003), v Atlanta Botancial Gardens (2004), v Royal Botanic Gardens, Kew(2005), Fairchild Tropical Botanical Garden, Coral Gables, Florida (2006), v Missouri Botanical Garden, St. Louis (2006), v New York Botanical Garden (2006 Garden in Coral Gables na Floridi. V maju 2007 je postavil razstavo v Phipps Conservatory and Botanical Gardens v Pittsburghu, v Pennsylvanii. Leta in leta so se med kritiki in teoretiki sodobne umetnosti kresala mnenja o tem, ali je Chihuly res umetnik ali le izjemen obrtnik. Danes s svojim obsežnim opusom, ki je močno podprt z avtorjevo avtobiografsko noto, saj večino del črpa iz otroških spominov, vegetacije maminega vrta v Tacomi in otroštva ob Vzhodni obali, ni več nobenega dvoma, da je Dale Chihuly eden največjih umetnikov našega časa.