Barbara Kapelj Osredkar

Usodna privlačnost na krožniku

Ali za objektivom s stilistom hrane Randyjem Monom

»Moj prijatelj mi je nekega dne rekel: »Nekje je nekdo, ki oblikuje McDonaldsove hamburgerje za oglase in je za to res dobro plačan!« Kampirali smo v Aspenu, v Koloradu. In pomislil sem »Uh, to je to, to bi pa res rad počel!«.«
Randy Mon

Ste se kdaj spraševali tudi vi, kako to, da so videti McDonaldsovi hamburgerji na propagandnih sporočilih tako zelo slastni in kdo so umetniki, ki s svojim umetniškim občutkom ustvarjajo zapeljive jedi na plakatih, v revijah? Zapeljivo umetniško sporočilo ni le fotografova zasluga. Lepota kompozicij, barv in kontrastov v oglaševanju hrane je vsaj tako zahtevna naloga kot vloga modnih stilistov, morda še bolj. Kajti naloga stilista hrane ali, če želite, prehrambenega stilista (kar zveni precej manj slastno) ni le estetski videz vsebin, ki se ponujajo na krožniku. Vsak dober stilist hrane mora hrano najprej odlično pripraviti ter jo nato ohraniti v dobri formi med fotografiranjem in snemanjem.
Eden odličnih stilistov hrane je kalifornijec Randy Mon.

Od umešanih jajc v obliki Kalifornije do Uncle Ben’s
Že kot otrok je rad na svojem krožniku iz jedi oblikoval skulpture: iz umešanih jajc je ničkolikokrat sestavljal zemljevid Kalifornije in iz suhega sadja najraje portret Janet Hirschfeld. Njegovi starši si takrat niso predstavljali, da ga bodo te otroške domislice ponesle v čisto zaresen poklic, kaj šele, da bo na njih zgradil svetovno znano kariero.

Prejkone se je zdel vsem zelo čuden otrok.

In potem je študiral umetnost in oblikovanje, vendar ga je vedno znova privlačila hrana. Tako se je že kot študent preizkušal kot kuhar in natakar, slednjič kot prehrambeni stilist. Po vrnitvi iz bučnega New Yorka v rodni San Francisco se je najprej podal na svojo pot kot asistent znamenitim stilistom hrane ter delal z navdahnjenimi fotografi na idejnih projektih. Ko si je nabral nekaj izkušenj, si je izdelal svoj »portfolio« in svojo vizitko in krenil s trebuhom za kruhom. Njegovo prvo plačano delo stilista je bila skleda »tostade« z rakci za majhno, lokalno mehiško verigo restavracij. In bil je ves razočaran, ko je videl končni rezultat – za 180 stopinj narobe obrnjeno sliko na kuponu restavracije.

In danes, po triindvajsetih letih dela, se na njegovem seznamu klientov nahajo najbolj znane prehrambene družbe svetovnega slovesa ter znane trgovske verige, kuharske knjige, revije in hoteli, ki si sledijo kar po abecednem vrstnem redu: Bacardi, Bon Appetit, Cadbury, Clorox, Glad, Kitchen Bouquet, Chevy’s, Chronicle books, Danon Yogurt, Del monte foods, Dreyers, Ghiradelli chocolate, Hilton Hotels, Kellog’s, Kikkoman, Macy’s, Nestle Food Company, Noah’s Bagels, Pepsico, Peet’s Coffee, Safeway, Starbucks, Uncle Ben’s – če naštejem le najbolj znane.

Čarovnije

In Monovo načelo je, da je hrana, ki jo pripravi za fotografiranje vedno resnična hrana in ne nekakšen umeten, plastičen nadomestek. Zato je njegovo delo zanj vsakič znova izziv.

V začetkih svoje kariere je temeljito obdelal skrivnosti francoske, italijanske, kitajske, tajske, japonske in indijske kuhinje. In zdaj je Mon bolj kot ne čarovnik – poln trikov. Njegov svet je vsakodnevno prepleten z dimom, z ogledali ter s praški, iz katerih se npr. izvijejo zapeljivi pire krompirji.
Zanimivo je, kako dolgo in s kakšno potrpežljivostjo je treba pripravljati čips, da je videti na vrečki vabljivo hrustljav in da se zapeljivo kotali ali kako pripraviti čudovito zeleni avokado, da se tako svetleče nasmiha s krožnikov.
In kako narediti res slasten preliv, ki se enakomerno pretaka v posodo, v kozarec. Kako postreči iz navadnih kosmičev najbolj slasten zajtrk?
Skrivnost čudovitega preliva je namreč skrita v vlažnem kosmu vate, ki ga lahko oblikuješ v različne oblike, da potem podpiraš posode in kozarce. In kosmi vate so potem v kozarcih, preliti, zakriti, skriti.
Četudi je hrana v posodicah mamljiva in prava, ni nikoli užitna. Vsepovsod je veliko lepila, ki vedno raje zlepi skupaj prste, kot pa hrano. In vsi proizvodi se leskečejo preparirani z vazelinom in namočeni v utrjevalcu.
Katero lepilo je pravo, da zalepi razpoke v kosu lososa, pa luknjice v kruhu? Kje so potem črni madeži na bananah in premalo sezamovih, makovih semen na žemljicah?

Izvežbani vrhunski stilist je tisti, ki je kos vsaki, še tako muhasti hrani.

Ni luknjic in madežev in ničesar, kar bi ne bilo lepo zapolnjeno in natočeno v točno doziranih valjčkih. Včasih se skupaj z asistentom trudita tudi po dva dni, da dosežeta en sam željeni učinek. Monova estetska merila so izjemno stroga, temu primerno velik pa je njegov sloves. Poleg tega je izjemno važno, da stilist pozna estetsko učinkovitost kompozicij barv, struktur in kontrastov. »Umetnik je tisti, ki ima popoln okus za barve in kompozicije ter zna ceniti naravne strukture hrane – na primer lepoto koleščka narezane čebule ali janeža v njunih naravnih strukturah,« prvi Mon.

Dobrodošli so komplimenti

V svoji dolgoletni karieri je sodeloval z vrsto asistentov ali brez njih, z izjemnimi fotografi, umetniškimi direktorji, z vrhunskimi kuharskimi mojstri ter z avtorji kuharskih knjig. Zelo rad fotografira svoje dosežke, a le za svoj arhiv, kajti predobro se zaveda, da se za dobro fotografijo skriva cela povorka ljudi. Najbolj zabaven je njegov nasvet, kako izpeljati do konca tudi najbolj nemogoče snemanje:« Največkrat pride do navzkrižja med fotografom in stilistom. Sodeluj in hvali, dobrodošli so komplimenti. Opogumljaj! Če ne gre drugače – pojdi malo na sprehod, navij muziko in se deri, kar se da, ampak v rolo papirnatih brisač.«

Sodeloval je na najrazličnih projektih: lokalnih, nacionalnih, internacionalnih.V dobrih dvajsetih letih se je njegovo delo dramatično spreminjalo. Ko je začel, so slikali na film 4×5 ali 8×10. Retuširanje je bilo izjemno drago in ni bilo nikoli vključeno v proračun. En in isti kader so snemali v nedogled in ga ponavljali dneve in dneve, ker se je na primer na nožu pokazal prah.
In čeprav že triindvajset let ustvarja s hrano, mu ni nikoli dogčas in se mu zdi vsako novo naročilo neskončno zanimivo in fascinantno.

Velikokrat se znajde po napornem snemanju v svoji kuhinji, kjer pripravlja enako hrano, kot jo je pravkar snemal ves dan. In vedno znova je presrečen, če ga doma pričaka ženina prefinjena japonska hrana. Najbolj ponosen pa je, ko njegova starejša hči zjutraj dirka na vrt po vejico petršilja, da okrasi svojo šolsko malico – sendvič z marmelado in arašidovim maslom.