Barbara Kapelj Osredkar

Legenda YLS

Yves Saint Laurent, eden največjih modnih oblikovalcev 20.stoletja, pionir modnega oblikovanja. Legenda, virtuoz in genij, ki je ustvarjal dolgo štiridesetletje in pustil za sabo najodličnejše primerke modnega umetnosti. Njegov modni repertoar je posegal tudi na področje sodobne umetnosti, kjer je dihal s pop artom. Bil je modni revolucionar. Prestruktiriral je sodobno žensko modo in jo redefiniral z novo definicijo ženskosti. Njegovo ime je poleg Diorja in Coco Chanel nedvomno najbolj znano ime ne le francoske, temveč svetovne visoke mode. Je tisti, ki je ustvaril žensko in moško klasiko: hlačni kostim, kratek mornarski jopič, safari jopič, hlačno krilo in smoking.

Yves Henri Donat Mathieu

Njegova dolga in polna zgodba se začenja kot zgodba dečka dolgega imena: Yves Henri Donat Mathieu se rodi 1. avgusta1936 v Oranu, v Alžiriji, francoskima staršema. Njegova mati Lucienne-Andrée, belgijsko-španjskega rodu, je tista, ki mu preda občutek za lepo. Mali Yves je večkrat žrtev fantovskih spopadov in njegovo varno zatočišče je dom, v katerem sanja, da bo nekoč postal še slaven. Starša mu dovolita, da eno od sob uporablja za svoje gledališke predstave, kjer uprizarja igre Molièra and Giraudouxa za svojo družino. Rad bere gledališke kritike v francoskem Vogue svoje matere in rad študira modo, ki se ponuja na starneh modne revije, zlasti modo gledaliških kostumov. Želi si oblikovati za gledališče.

Leta 1950 pošlje na modni natečaj Mednarodnega sekreteriata za volno tri modne skice in kot štirinjstleten osvoji tretjo nagrado Z mamo odideta v Pariz na podelitev nagrad, kjer spoznata Michela de Brunhoffa, urednika Voguea, ki je izjemno navdušen nad mladim talentom. Po njegovem nasvetu mladi Yves zapusti Oran in se pride šolat v Pariz. Istega leta se udeleži zopet modnega natečaja, kjer zmaga in prekosi prijatelja Fernanda Sancheza in mladega nemškega študenta Karla Lagerfelda. S skicami se napoti do Michela de Brunhoffa, ta pa ga navdušen nad podobnostjo s skicami Christiana Diorja, pošlje naravnost k tedaj glavnemu modnemu kreatorju Diorju, ki nemudoma prepozna v Yvesu izjemen talent in ga zaposli.

Prva leta mu Dior zaupa le oblikovanje modnih dodatkov in studia, vendar vsako leto narašča številoYvesovih skic, ki jih eminentni kreator uvršča v kolekcije. Avgusta 1957 se sreča Dior z Yvesovo materjo in ji razglasi, da je za svojega naslednika izbral njenega sina. Oba, mati in Yves sta presenečena, ko jima povedo, da je dvainpetdesetletni Dior umrl v Italiji zaradi srčnega napada. Tako nastopi enaidvajsetletni kot glavni oblikovalec hiše Dior in njegova pomladna kolekcija leta1958 reši Diorjevo modno hišo pred finančnim polomom. Hit kolekcije je “trapezna obleka,” značilna po tesno oprijetih ramah, ki pa se nežno spušča v obliki trapeza proti kolenom.To je leto, ko se zaradi novinarjev, ki imajo težave s predolgim imenom nove modne ikone, preimenuje samo v Yvesa Saint Laurenta. Sledijo nove kolekcije in ne vedno tako zelo pozitivne kritike njegovih novih modnih izumov.
Leta 1960 se Yves poda med francoske vojake, na fronto, v boj proti alžirski neodvisnosti, kjer po dvajsetih dneh boja pristane v vojaški bolnišnici. Tu ga tudi doleti vest, da je odpuščen z mesta glavnega oblikovalca v Diorjevi hiši.To izbije sodu dno in izjemni Yves pristane v Val-de-Grâce, znameniti sadistični psihiatrični bolnišnici , kjer dan za dnem hira pod nenormalnimi dozami pomirjeval in pod elektičnimi šoki.

V novembru 1960 Saint Laurent toži Diorjevo hišo in dobi tožbo. Skupaj s svojim ljubimcem, industrijalistom Pierreom Bergéom, zgradita novo modno hišo s finančno pomočjo ameriškega milionarja iz Atlante J. Mackom Robinsonom. V želji, da bi spopulariziral modo odpre 26. Septembra 1966 na Rue de Tournon v Parizu prvo svojih Rive Gauche trgovin , kjer prodaja “pret-a-porter “linijo., Prva njegova stranka je prelepa igralka Catherine Deneuve. Uspeh je zagotovljen.

Revolucionar

Svoje ideje v šestdesetih in sedemdesetih letih je iskal predvsem v oblekah, krojenih za moške in jih prekrojeval z mehkejšimi linijami za ženske. Te obleke so danes kot osnovna baza sodobnega ženskega oblačenja, takrat pa so sprožale pravo revolucijo. Sledil je tedanjim tokovom družbenega gibanja. Njegove obleke so odsevale funkcionalnost, bile so praktične, primerne za vsak dan. Prvič so se pojavili na modni pisti kot simbol visoke mode v žensko linijo prekrojeni safari jopiči, “saharienne”, ki so oznanjali novo svobodo ženske moči v šestdestih in mornarski jopiči “caban”. 1966 ustvari “le smoking suit”, legendarno žensko obleko po zgledu klasične moške obleke, pa legendarni “beatnik look”, ozke hlače in ozke, visoke škornje. Išče tudi inspiracije v dvajstih, tridesetih in štiridesetih letih. V 1971 pokaže kot protiutež hipijevskemu gibanju in feminističnemu razcvetu visoko sofisticirano kolekcijo. Je tudi prvi modni oblikovalec, ki v svojih modnih šovih pokaže svoje kolekcije na temnopoltih in azijskih manekenkah ter na manekenkah pacifiškega otočja. Prelomi tudi vsa načela stare dobre visoke mode, ko sistematično ruši uporabo klasičnih barvnih kombinacij. Uporablja drzne in kričeče kompozicije, ki jih jemlje iz eksotičnih kultur, inspiriran nad Marokom, Rusijo, Španijo, Afriko in Kitajsko.

Nekaterim se je najbolj vtisnil v spomin z oblekami kot “hommage”posameznim slikarjem, pisateljem, pesnikom. Obleka kot platna Pieta Mondriana, z značilno Mondrianovsko kompozicijo črnih vertikal in horizontal, med katere umešča živo barvne pravokotnike. Pa bizarna harlekina za Pabla Picassa in romantične sončnice ter lilije Vicenta Van Gogha, pa obleka za Moneta in varacija na renesanso za Shakespeare, otožna za Oscarja Wilda in Jean Cocteau. Spet drugi obožujejo njegova poglabljanja v floroin fauno – romantično in ljubko dekorirane potiske živih barv. Potem so tu animalična obdobja-kolekcije polne potiskov vzorcev tigrov in leopardov, pa obleke polne perja. Glamurozne so obleke polne draguljev in bleščic Ena izmed njegovih bleščečih kolekcij pa ga je leta 1987 skorajda pokopala. Modni šov v New Yorku, kjer je predstavil športne jopiče s 100.000 dolarjev vrednimi dragulji nekaj dni po usodnem “Black Monday”, enem največjih zlomov na finančni borzi, je bil zanj usoden. Mediji in newyorška javnost so ga tako zelo raztrgali, da je oblikovanje svoje “prêt-a-porte” linije zapustil svojim oblikovalcem in se umaknil.

Osebno se modni kralj ni nikdar opomogel od zdravljenja v Val-de-Grâce. Rad se je dobesedno utapljal v alkoholu in kokainu. In večino svojih modnih šovov se je pri predstavitvi naslanjal na roke manekenk, da je prekrevsal modno pisto. Utrudljivo neprestano delo in teža slave sta ga pehala v nenehne depresije. Slovel je kot velik “žurer” in se je rad družil s popartisti, zlasti z Andyjem Warholom, Nico in Loujem Reedom. Kadar ni ustvarjal kolekcij, je počival v svoji maroški rezidenci s svojim ljubljenčkom, francosim buldogom Moujikom.in prav tu je tudi našel tudi navdih za svoje živopisane maroške kolekcije. Polne ogledalc, barvastih kamenčkov in močnih barvnih kompozicij.
Muze

Loulou de la Falaise, hčerka francoskega markiza in angleško irskega modela, je bila tista, ki ga je navdihnila za ženski smoking in prosojne bluze. Betty Catroux, hči ameriškega diplomata in francoske dekoraterke brazilske krvi, Chanelov model in modna ikona, ki jo je Yves imenoval “moja sestra dvojčica”. Talitha Pol-Getty, ki je leta 1971, umrla zaradi prevelike doze mami. Ena tistih čudovito lepih ljudi, ki je prijateljevala tudi z Rolling Stones, zlasti z Mickom Jaggerjem in Marianne Faithfull. Pa se veda večno lepa Catherine Deneuve, ter Nicole Dorier, top model hiše YSL med leti 1978 in 1983, Yvesova desna roka pri organizaciji modnih šovov, ter v Gvineji rojen senegalski supermodel Katoucha Niane ter supermodel Laetitia Casta, ki je bila nevesta na vseh YSL modnih šovih med leti 1997 do 2002
“Bile smo njegova vojska angelov, njegovi mušketirji v krilih in s šminko na ustnicah, njegovi najbližji čuvaji, njegova moč. Bil je naša slabost, nekaj kar te poziva k temu, da postaneš močnejši. Bile smo tam in on z nami – to je bilo vse. Kaj smo mu točno pomenile, tega nismo nikoli točno vedele. Njegove muze? Sestre? Mame? Hčerke? Punce? Ni važno, bile smo tam in on z nami. Kaj nam je predstavljal, to smo vedele zelo dobro: Bilo je svetnik vseh svetnikov, “Saint Laurent” in bile smo dovolj srečne, da smo ga našle. Nič več kot angeli, angeli varuhi. Demoni tudi, vendar jih hočem namenoma prezreti.” Je zapisala o svojem mojstru njegova najbližja sodelovka in muza Nicole Dorier v svoji knjigi. Velikega mojstra so pokopali junija 2008 v Marakešu, v botaničnem vrtu, med maroškimi palmami, pod katerimi je vedno našel veliko sreče in navdihov.

Veliko retrospektivno razstavo mojstrskega dela si do aprila lahko ogledate v De Young muzeju, v San Franciscu.