Barbara Kapelj Osredkar

Kiparka svile

Izjemno mlada modna oblikovalka Amy Sarabi je pred dobrim letom diplomirala na “California College of the Arts” in že predstavlja eno najbolj obetajočih imen sodobne modne scene v San Franciscu. Je aktivna članica CFDA (Concil of Fashion Designers of America), zmagovalka natečaja Gap Inc., finalistka “Arts of Fashion national competition”, ki je osvojila šolanje pod okriljem Gaultierevega kreativnega direktorja Crstofa Beaufaysa. Je najmlajša od treh otrok, iranskih korenin, doma iz Texasa, ki je skupaj s sestro krenila na študij v Kalifornijo, kjer sedaj živi in ustvarja. Njena eksperimentalna in znanstveno razpoložena narava se je razbohotila v kolekciji “gob”- nenavadni in osupljivo lepi. Lansko leto je obiskala celo Trst, najbolj pa je uživala v Belgiji, kjer sta v Antwerpenu, v MoMu (ModeMuseum) pripravljala svoji razstavi dekonstruktivistični Martin Margiela, ob svoji dvajsetletnici revolucionarnega modnega ustvarjanja in Veronique Branquinho, modna ustvarjalca, ki ju najbolj ceni. In prav tu, v muzeju, Amy, medtem ko stopa kot kreatorka vzporedno po dveh bregovih mode, med svojimi ekspirimentalnimi navdihi in med industrijo Gapa ter Old Navy, vidi prihodnost svojih oblek – oblek kot skulptur.

“Rada te imam, ampak ne tako kot obleke.”
Amy Sarabi

Barbara: Kako se je sploh začela zgodba tvojih oblek, v otroštvu?
Amy: Ko sem bila stara 18 let in sva se s sestro obe odpravljali na študij v Kalifornijo – sestra na Cal Berkeley, jaz študirat modno oblikovanje, in sva doma v Dallasu pakirali in gledali, kaj vse bova vzeli, mi je sestra pokazala kartico, ki sem jo naredila zanjo, ko sem se še kot majhna učila pisat. Črke so bile seveda obrnjene narobe, ampak vseeno se da očitno razbrati: “Rada te imam, ampak ne tako kot obleke. ”Jaz se tega dogodka ne spominjam prav nič, ampak, ja, očitno sem že takrat, zelo razmišljala o oblekah. Spomnim se, da sem vedno zelo rada ekperimentirala z oblekami. Če se je le dalo, sem kupila hlače in jih čisto razrezala in jih potem nosila razrezane, moja mama pa je seveda zgrožena zmajevala z glavo. Ampak skoraj vsi smo rezali kavbojke, ne?

Barbara: Vendar je prav mama – slikarka imela velik vpliv na tvojo umetnost
Amy: Ja, nikoli ni bila zadovoljna z mojimi skicami, vedno me je vzpodbujala, naj bolj eksperimentiram, naj si več drznem, naj ne ostajam pri navadni ulični, mestni modi.
Naj bom v svoji modi bolj divja.

Barbara: In ti še danes pomaga?
Amy: Edina je, ki me pozna bolj kot poznam samo sebe. Vsakič, ko potrebujem pomoč, kadar delam kolekcije, se pripelje in mi pomaga šivat. Recimo pri “gobah” je bilo ogromno dela, predvsem ročnega šivanja, rezanja in robljenja… in samo njej lahko zaupam, bolj kot sama sebi.

Barbara: In tvoja teta šivilja?
Amy: Ja, vsako poletje sem preživljala pri teti v Južni Kaliforniji , v San Diegu in tam sem bila ves dan med vsemi šivalnimi stroji, kjer sem se lahko igrala z blagovi, ostanki.

Barbara: In si se tako naučila tehnike šivanja?
Amy: Ja, predvsem krojenja in šivanja od tete, od mame pa bolj umetniškega pristopa, razmišljanja, ker je kar naprej slikala.

Barbara: Kakšen pristop k oblačenju imaš danes?
Amy: Ja, svojih kreacij ne nosim. Moje kreacije nosijo zagotovo moj pečat in odsevajo moj stil. In naredim jih sama. Osebno pa sem vsak dan najraje v črnem ali belem in v škornjih. Kadar potujem po Evropi si rada kupim kakšno posebno stvar, kakšen nenavaden kos. Nisem nujno oblečena v zanimive obleke, čeprav bi s to seveda želela.

Barbara: Tvoj idol je še vedno Hussein Chalayan?
Amy: Ja, všeč mi je, ker je tako inovativen, industrijski in sodoben, ker oblikuje vzporedno s časom. Nisem tip oblikovalca, ki bi bil navdahnjen s starinskimi oblekami, da bi svoje inspiracije iskala v zgodovini oblačenja, v zgodovinskih obdobjih. Bolj me fascinirajo povezave s sodobnimi tokovi, dogajanja v sodobni družbi. Pa tehnika Christaina Lacroixa. Všeč mi je konceptualna moda belgijca Martina Margiela – ustvarjati modo kot umetniško formo. Ja, predvsem me zelo navdušujejo sodobni belgijski modni oblikovalci, npr. Veronique Branquinho.

Barbara: Te je zato pot pripeljala lani v Belgijo?
Amy: Ja, dobila sem štipendijo za Pariz, del programa pa je bil vezan tudi na Belgijo. In zlasti v Belgiji je toliko za videt na področju sodobne umetnosti in mode. Še zlasti v Antwerpnu. In videla sem trgovino Ann Demeulemeester. To je bilo zame zelo inspirativno. Antwerpen mi je sploh najljubše mesto, kar sem jih kdajkoli videla. Mogoče zlasti zaradi družbe, ki je tako zelo umetniško usmerjena in ki tako zelo ceni umetnost tudi v modnem designu. Obožujem Belgijo.

Barbara: Torej te pariška modna scena ni očarala?
Amy: No, Pariz je seveda lep. Pariška moda je, razumljivo, zakopana v tradicijo, kar je seveda izjemno, vendar to ni niti slučajno blizu mojemu tipu oblikovanja. Belgijski modni oblikovalci so res sodobni in so mi kot vzor. Pri njih se navdihujem in hkrati se v njihovih stilih prepoznam.

Barbara: Vendar tvoje “gobe” niso “belgijske”?
Amy: Ne, “gobe” so bolj produkt mojega študijskega procesa. Rada ekperimentiram in zlasti me zanima, kaj se da napraviti s strukturami na telesu. Gre za poigravanje s silhuetami.
Barbara: In zdaj pripravljaš jesensko kolekcijo s storži? Kako si se odločila za naravne forme?
Amy: Ja, rada iščem inspiracije v naravni objektih, ki so preprosti v ideji, vendar kompleksni v svoji podobi, vzorcih. Ravno sem naredila osebnostni test in izkazalo se je, da sem zelo matimatični tip. Se pravi čisto nasprotje večini oblikovalcev. Vse moram zelo preračunati, premisliti. Zelo me zanima recimo Fibonachijevo zaporedje. Lahko bi rekla, da sem bolj graditelj, arhitekt, kipar svojih idej in da se jih ne lotevam intuitvno, emocionalno. In točno vse to je narava – telesa, gobe, storži. Vse natančno preračuno.

Barbara: In tvoje delo oblikovalke pri Old Navy, Gapu, je potem čisto nasprotno oblikovanju tvojih kolekcij?
Amy: Ja, čisto nasprotje. To je industrija. In tako nasprotje mi je tudi zelo všeč. Delam majice, srajice za trg v Indiji, za Hong kong. Čisto drugo oblikovanje, drugačno razmišljanje.

Barbara: Kako gledaš na San Francisco kot na mesto mode?
Amy: Zdi se mi podobno večini belgijskih mest, ker je majhno. Je zelo kreativno. No, seveda je New York tudi zelo kreativen, vendar je ambicozno usmerjen v denar. In če jemlješ modo kot umetnost, potem denar ni vse in zato vidim v San Franciscu priložnost. Ker ceni umetnost. Zato tudi vztrajam v tem lepem mestu.

Barbara: Katere materiale rada uporabljaš?
Amy: Najraje svilo in lan. Svila se mi zdi zelo zanimiva, ker je tako delikatna in hkrati lahko tako zelo groba in vedno znova zavzema drugačne oblike. Zdi se mi zelo živa. Nikoli pa ne uprabljam usnja in krzna.

Barbara: Kakšen je tvoj odnos do naravnih, biološko pridelanih materialov?
Amy: Zdijo se mi zelo pomembeni za uporabo v masovni proizvodnji. Sama pa trenutno še nisem na tej stopnji, da bi si jih želela uporabljati. Za enkrat ne morem in ne želim omejevati svojih vizij in idej. Še kako bi se rada izrazila, vendar se v teh materialnih ne vidim, vsaj trenutno ne.

Barbara: Imaš kakšen poseben amulet, ritual, ki nam ga lahko zaupaš, povezan s tvojim oblikovanjem?
Amy: Le to, da moram najprej vse pospraviti okoli sebe, končam pa v popolnem neredu. Moja soba je tudi moj studio, ki je po končanem delu kot, da bi jo obiskal tornado. Rišem, skiciram povsod, tudi po prtičkih. In še nekaj: v denarnici nosim odrezek – članek, ki sem ga izstrigla iz neke revije pri zobozdravniku, ko sem imela šestnajst let. Vedno ga nosim seboj: je o belgijski oblikovalki, ki je šla na razgovor h Carlu Lagerfeldu in zanimivo je, da jo je moja mentorica mimogredu omenila lani in da je moja profesorica njena dobra prijateljica. Zdi se mi izjemno, kako se včasih življenje obrača in kaj vse ti prinese.

Barbara: In kje vidiš svoje obleke v svoji prihodnosti – na kakšni filmski zvezdi?
Amy: No, to bi bilo že lepo, za moje ime. Ampak najraje bi videla svoje obleke v muzeju. Kot skulpture.